Pričenjam svojo pustolovščino brez glutena. Jaz, vegetarijanka, ki je zrasla na Čokolešniku, belih žemljah, mleku, piškotih in sladkarijah. Za nameček nekaj časa tudi brez mleka. Teden dni hudih krčev v želodcu so končno zadosten razlog, da se odrečem temu, kar vem že dolgo, da bi bilo dobro zame. Blog začenjam, da delim svoje izkušnje z drugimi. Kajti prva stvar, ki sem jo naredila, ko sem prišla od zdravnice z dieto, sicer (še) brez diagnoze celikacija, je bila, da sem vprašala strica Googla, kaj lahko jem.
Saj res, kaj je brez glutena?
* vsa zelenjava,
* sadje,
* oreščki,
* ribe in morski sadeži,
* mleko in mlečni izdelki,
* žita: riž, ajda, proso, koruza, kvinoja, oves
Gluten pa najdemo v žitih, kot so: pšenica, pira, rž, ječmen. Seveda tudi v vseh izdelkih iz njih, ne le v kruhu, testeninah, pecivu, pici, krekerjih, kolačkih, temveč tudi v pivo, paštetah, omakah, stvar iz konzerve, klobasah ipd. Potrebno je brati sestavine.
Sama sem pri branju sestavin kar pridna, za lenobo sem vsakič kaznovana: za praznike sem na primer na hitro kupila tunine zrezke in šele doma videla, da so odmrznjeni, zapakirani in obdelani s tremi Eji! No, tako vem, da 'brezglutenska' moka tudi ni preveč zdrava, da se bo moja trebušna slinavka po krompirjevem, riževem, tapiokinem, koruznem škrobu ravno tako nagarala s proizvodnjo inzulina in da bom tudi od nje dobila 'pšenični trebuh'. Ja, prebrala sem Kruh na zagovoru dr Williama Davisa. Ima smisel, imam simptome, več kot enega. Pa tudi druge doktorje sem brala, najljubši mi je dr Norman Walker s Sveži zelenjavni in sadni sokovi, pa na primer zdaj popularega dr Colin Campbella in njegovo Kitajsko študijo. Kot nasprotje še Paleo recept Robba Wolfa. Kaj je znanost, kaj ideologija? Potem sem prišla do zaključka: it's complicated.
Ja, ni enostavno. Je pa vredno. Zdravje je velika vrednota in dokler jo imamo, lahko počnemo marsikaj: študiramo, zamenjamo službo, vzgajamo otroke, se smejemo s prijatelji, hodimo v hribe, potujemo. Dejstvo je, da nam gluten ne koristi preveč, da je veliko alergij in vse več diagnosticiranih bolnikov s celiakijo. In da se lahko brez njega prav dobro živi. In je! Sama sem velik gurman in mi hrana pomeni pomemben užitek. In tolažbo. Ko sem šla v novo službo, sem kupila velik paket Čokolešnika. Ko sem žalostna, si skuham špinačo s pire krompirjem in jajčko. Svoja vegetarijanska načela opustim, ko mož skuha govejo juha ter z njo še prelije pražen krompir, ki me spomni na ljubo mami.
Moja mami ni vedela prav veliko o zdravi prehrani, kuhala je malo, razvajala je veliko, in popečeni kruhki s sladkorjem so bili večkrat na jedilniku, poleg palačink z Nutelo ali kar Nutelo na žlico. kot zelenjavna juha. Da sem imela črvive zobe, bolne kosti in kasneje dodala avtoimuno obolenje ščitnice, ni nihče povezal s prehrano, tudi zdravniki ne. No, moja mlada tirologinja, ki ravno zaključuje specializacijo, med opustitvijo kruha in znižanjem odmerka Euthyrox še danes ne vidi nobene povezave, pa se zdi, da že ves svet govori o povezavi med glutenom (in kazeinom) ter delovanjem ščitnice. Mami se je poslovila pri 56. letih, s 30 kg preveč, poapnenimi žilami, visokim pritiskom, ekcemih na koži, s pšeničnim trebuhom, a če danes vprašam mojega očeta, ni bilo z njeno prehrano nič narobe. Kot tudi stara mama, sladkorna bolnica z zdravili in sladkorjem 17, še vedno dnevno uživa v belem kruhu. Ko jo ogorčena opomnim, da ima kruhov parkelj, ki ga je prinesla mojemu 3-letniku, kar 11 Ejev, le skomigne z rameni, da 'mi ne beremo teh nalepk'.
No, jaz jih berem! In odkar jih berem, kuham. Bolj zdravo živim res šele zadnja leta, od uvajanja goste hrane prvorojencu, kuhanju pa sem se posvetila ob ukinitvi študentskih bonov. Prej repertoar ni segel kaj dosti dlje od pečenih jajc ali riža s tunino konzervo, brez začimb.
Neprijetno mi je, da svojemu 'kompliciranju' brez mesa, z branjem deklaracij, zdaj dodajam še brez glutena in začasno brez mleka. Strinjam se z možem, da je zelo enostavno za večerjo vzeti kos kruha s pršutom in sirom, Včasih mi je nerodno, ko moram ljubemu očetu stokrat naročiti, da naj vnučku ne ponuja sokov s sladkorjem, peciva, da do sladkarij sploh ne pridemo. In ko dobimo obiske, je iz darilnih vrečk prav neprijetno vleči sladkarije, to ceneno 'pozornost' ter pojasniti, da mi tega ne jemo.Da smo pač čudni, ker tudi za zajtrk ni hrenovke - pravzaprav ne morem verjeti, zakaj se moram zagovarjat, da otroku ne dajem hrenovke, moja teta pa jo daje vnuku in mi smo zrasli na njih. Da je v vrtcu meso na jedilniku dvakrat dnevno, kruh pa trikrat, se zdi moteče le meni. A sistema ne morem kar tako spremeniti, sem sicer poskusila, veliko pa lahko naredim za nas doma. Od sveže stisnjenih sokov do uravnoteženih jedilnikov.
To sem torej jaz. Imam 30 let, 2 otročka, psa. Še dobro leto bom po poklicu 'mama', nato se vrnem v podjetniške vode, kjer sem sicer v času vsake porodniške ostala brez službe. Z magisterijem iz managementa lahko prav z veseljem zakurim kamin, saj so mi leta formalnega izobraževanja prinesla le okroglo zadnjico, nepotrebne podatke in zelo malo znanja za življenje.
Moje pisanje ni nova ideologija, ne temelji na diplomi iz medicine, farmacije ali nutricistike, delim le svoje izkušnje, misli in recepte. Če komu pomagajo, bom vesela. Če ima kdo uporabno idejo, je bom vesela še bolj.
